Le en dan po razkritju iPada je Applov tablični računalnik, o katerem se je dolgo govorilo, nabrusil perje in obračal glave. Z znanim vmesnikom, Applovim zagonom, integracijo z iTunes in ceno, v katero se zlahka zaljubi tudi ne-geek, ima vse značilnosti uspešnice. Toda globoko v notranjosti se skriva nekaj še bolj revolucionarnega.
V središču iPada je a majhen košček silicija. Spremenilec iger v menjalniku iger. To je Applov A4, a sistem-na-čipu (SoC) to domnevno združuje CPE z nizko porabo energije, grafična procesna enota (GPU) in druga strojna oprema, ki je večinoma še vedno zaupna. Kar vemo, je, da najde skoraj idealno ravnovesje med življenjsko dobo baterije in hitrostjo, tako da lahko iPad animira in premika s hitrostjo, o kateri bi lahko uporabniki iPhone 3GS samo sanjali.
Zgodovina za "čarovnijo"
Korenine A4 se začnejo leta 2005 s takrat tri leta starim zagonom PA Semiconductor. Pri 2005 Fall Processor Forum, PA Semi je orisal vizijo za arhitekturo SoC PowerPC, ki izhaja iz G5 PWR dovolj
družina. Kot pove že ime, je bil poudarek na oblikovanju visoko zmogljivega večjedrnega čipa PowerPC, ki je idealen za mobilne naprave.Istega leta se je moral Apple soočiti s tem, kar je izvršni direktor Tim Cook poimenoval "mati vseh toplotnih izzivov" – vgradnjo procesorja G5 v PowerBook. IBM nikoli ni nameraval, da bi G5 deloval v stroju, tako tankem kot prenosni računalnik, pri čemer Apple ni imel nič drugega kot stare čipe PowerPC G4 za preostanek linije PowerBook. Ker so prenosni računalniki prehiteli Applovo lastno tehnologijo, je Apple moral iskati rešitve, in to hitro.
V teh grozljivih okoliščinah je Apple opazil PA Semi in oba postali tesni partnerji pri načrtovanju prihodnosti strojne opreme PowerPC za Mac. Potem je prišla Appleova usodna objava WWDC 2005, da je prehod na Intel zdaj v teku; zdelo se je, da bodo prihodnji odnosi med Appleom in PA Semi prekinjeni.
Toda 150 inženirjev PA Semi še dostavljeno na njihove obljube. Edini član družine PWRficient je bil izdan februarja 2007, najprej najbližjim partnerjem podjetja, kasneje istega leta pa je sledila širša izdaja. Ponašala se je z zelo. impresiven nabor specifikacij, vključno z dvema 64-bitnima jedroma PowerPC G5 z dvema krmilnikoma pomnilnika DDR2 na enem čipu. Deloval je pri 2,0 GHz s povprečno porabo energije 13 vatov in najvišjo porabo 25 vatov. Medtem Intelov bolj tradicionalno zasnovan Merom Core 2 Duo LV L7700—najbližja konkurenca v tistem času—je lahko delovala le pri 1,8 GHz z največ 17 vati.
V začetku naslednjega leta je Apple tiho kupil PA Semi, mnogi v tehnološkem tisku pa so špekulirali, da je Apple namen je bil uporabiti svoj na novo pridobljeni talent za delo na čipih, izdelanih za prihodnje mobilne naprave, kot so iPodi in iPhoni. Nato je prišlo dolgo obdobje tišine, ki traja vse do danes.
Hibridi CPE/GPU danes
Zdaj imamo Apple A4, popolnoma nov dizajn za SoC, ki ga proizvaja in je v lasti Apple, ki uporablja isto arhitektura ARM ki poganja iPhone. A4 deluje pri 1 GHz in domnevno pomaga iPadu doseči najdaljšo življenjsko dobo baterije 10 ur, zahvaljujoč tesni postavitvi vezja in majhni obliki. Pri integraciji CPE-ja z GPE-jem gre po stopinjah drugih energetsko učinkovitih procesorjev SoC, npr. Nvidijina Tegra.
Do nedavnega sta bila CPE in GPE računalnika ločena dela strojne opreme, ki ju pogosto najdemo na različnih ploščah ali na isti matični plošči daleč narazen. S pomočjo SoC in bolj ambicioznih zasnov so bili narejeni poskusi združitve obeh komponent.
Intelov Projekt Larrabee poskušal tako tesno povezati grafični procesor z enim od svojih prihodnjih procesorjev za namizne/prenosne računalnike, da bi diskretni grafični procesor postal ne le zastarel, ampak bi ga bilo nemogoče dodati tej zasnovi. Zgodila se je tragedija in Intel zgrešil svoja merila. Zdaj je Larrabee zmanjšan do te mere, da nikoli ne bo doživel široke izdaje.
Intel je imel v rokavu še en projekt, SoC, ki je CPE Atom združil z GPE za pametne telefone znamke LG, imenovan Moorestown. Toda ta projekt je bil pravkar prikazan na CES in je še daleč od tega, da bi prišel v trgovine.
Nvidijina Tegra je na drugi strani videla prenosne aplikacije medijiigralci, the Netbook z operacijskim sistemom Google Chrome OS, in Škatla Boxee. Medtem ko so vsi ti izdelki zanimivega dizajna, je Nvidia samo ponudnik čipov. Ne more narekovati natančnih specifikacij nobene od teh naprav, razen tistih, ki jih ponuja lastna Tegra.
Nove meje pred nami
Z A4 Apple še vedno ohranja svoje dolgoletno sodelovanje z ARM, hkrati pa zagotavlja zmogljivost z zasnovo, ki je noben konkurent ne more uporabiti v svojih izdelkih. Še bolj natančno, A4 postavi zelo kritičen del Applovega iPada pod lasten nadzor. In ta poteza je brez primere.
Če se vrnemo v najzgodnejše dni Maca, je Apple izbral Motorolino serijo čipov 68k za napajanje svojih Macov, ker so ponujali boljšo zmogljivost kot Intelova enakovredna tehnologija. V zgodnjih 90-ih je podjetje. svoje Mace preselil na arhitekturo PowerPC ko Motorola ni mogla zagotoviti tako hitrega in energetsko učinkovitega procesorja 68k kot Intelova serija Pentium. Potem, ko glavni prodajalci, ki stojijo za PowerPC, niso mogli držati koraka z Intelovim Pentium IV in AMDjevo serijo Athlon, je Apple svoje računalnike Mac znova zamenjal – tokrat na Intelovo lastno serijo Core.
Danes Maci ostajajo zavezani Intelovim specifikacijam. Če Intel ne bo mogel slediti tempu, bo Apple moral poiskati še enega prodajalca za procesorje. Zdaj pa je Apple z iPadom A4 pokazal a Nova možnost: Ima možnost, da prevzame obstoječe modele in jih spremeni v namen, da svojim izdelkom zagotovi boljšo zmogljivost kot izdelki tekmovanje.
Zelo malo verjetno je, da bi Apple lahko izkoristil. arhitektura ARM za Mac, saj so ti procesorji izdelani posebej za naprave z nizko porabo energije, ne pa za visoko zmogljive delovne postaje ali splošno računalništvo. Vendar, če bi lahko napredoval s patenti in navzkrižne licenčne pogodbe, bo Apple nekega dne to morda lahko naredil z drugo arhitekturo, kot je zdaj standardna x86-64.
Čeprav se to dobro ujema z Izjava Tima Cooka da Apple verjame v nadzor nad tehnologijami, ki poganjajo njegove izdelke, smo še vedno dolgi daleč stran od vrnitve v čase, ko je prodajalec izdeloval vsako posamezno komponento računalnika sama. Z ekonomskega vidika ni smiselno, da ima en proizvajalec takšne režijske stroške. Tako ostajajo cene nizke in zakaj IBM ne proizvede vsake posamezne komponente osebnega računalnika sam.
Vendar pa kaže na svetlejšo prihodnost pred Appleom in mnoge v tej industriji so pretresle možnosti. Medtem ko je zamisel, da bi Apple izvajal še večji nadzor nad svojimi izdelki, zanimiva možnost, obstaja tudi podtok zaskrbljenosti. Apple, ki ima trdno kontrolo nad vsako komponento svojih naprav, ima potencial za veličino, vendar z veliko močjo prihaja velika odgovornost.